Slavnostni govor na proslavi o Valentinu Hartmanu

(objavljeno v Dahavski poročevalec, julij 2007 in v Dachau: Spomin in opomin, Drava, Celovec 2007)
 
Zbrali smo se ob stoletnici rojstva Valentina Hartmana, učitelja in pevovodje iz Libuč, ki je kot taboriščnik v Dachau organiziral slovenski pevski zbor. Z neznansko vztrajnostjo, pogumom in neznansko ljubeznijo do glasbe in slovenskega naroda je vodil ta zbor od svojega začetka v l. 1943 pa do konca vojne. Zbor se je vedno bolj širil, tako da je ob koncu svoje "kariere" obsegal približno šestdeset pevcev. Danes si težko predstavljamo, kaj je pomenilo to početje. Spomini bledijo, marsikaj, kar se nam je včasih zdelo pomembno, izgublja svoj pomen in obratno, kar je bilo nekdaj nepomembno, se nam danes zdi pomembno. Vendar nekatere stvari in dejanja ostajajo pomembne in pomenljive vseskozi in s časom pridobivajo na pomenu. Mednje sodi tudi spomin na ta nenavadni zbor. Zakaj je tako pomemben. Morda bi se bilo bolje vprašati, zakaj je pomembno petje v nepevskem času? Morda zato, ker omogoči tisto, na kar noben ne upa pomisliti, sočutje, radost in upanje? Ali morda zato, ker petje spontano izziva solidarnost sredi vsakdanjega boja za obstanek in občutek moči kljub grožnjam in nasilju okrog nas?
 
Karkoli že, organiziranje pevskega zbora zapornikov sredi pekla koncentracijskega taborišča je bila drzna in tvegana poteza, ki je bila za mnoge bila jasen znak svobode in poraza nacizma. Čeprav so nacisti imeli verjetno povsem druge namene, kot je na primer večje sodelovanje zapornikov pri garaškem delu in lažje obvladovanje zapornikov, je Hartmanov zbor postal moralna opora slovenskim, pa tudi drugim taboriščnikom, nekaterim sodelujočim pa je neposredno pomagal pri preživetju. Saj ni šlo le za petje, temveč za praktično vsakdanje druženje taboriščnikov ob nečem,  kar je imelo svoj presežni pomen, za kroženje novic in medsebojno podporo. Ne smemo pozabiti, da je delovanje zbora in vsakdanje vaje potekalo v skrajno sovražnem okolju, ob gladu in stalnih grožnjah z mučenjem in smrtjo, predvsem pa ob vsakodnevnem suženjskem delu. Okrog zbora se je razvila pravcata mala "kulturna produkcija", ki je obsegala ilegalne zbirke pesmi in celo grafični album, ki ga je pripravil slikar samouk Milan Lorbek.
 
Kljub poskusom nacistom, da bi s cenzuro preprečevali sleherne "neprimerne" pesmi, so Hartman in pevci pogosto spretno zaobšli ovire in v svojih pesmih vnesli taka besedila in takšne pevske in druge poudarke, ki so sporočali to, kar je bilo treba sporočiti: bratje še je upanje, vaša in naša svoboda ni umrla, Slovenci se ne damo. Zanimivo je, da je Hartmanov zbor vzbudil veliko pozornost in navdušenje tudi pri jetnikih drugih narodnosti. Od vseh zborov, ki so nastali v Dachau je bil po poročilih očividcev, prav slovenski zbor najbolj kvaliteten in najbolje organiziran. Valentin Hartman je z vso dušo in telesom gradil in vodil zbor. Ni bil zgolj pevovodja, temveč prava duša zbora. Res je, kakor so on in drugi člani zbora veliko dali taboriščnikov, so tudi veliko dobili njih, navdušenje, podporo, neznansko hvaležnost, pripravljenost pomagati zboru itd. Vzpostavil se je obsežen krogotok moralne energije med zborom in "občinstvom", tako močan, da so se celo nacisti, ki so občasno dopuščali javne nastope zbora, čudili nad kvaliteto zbora in prireditev. Tudi to je bila nemala zmaga Hartmana in njegovih tovarišev nad nacističnim napuhom in njihovim občutkom večvrednosti.
 
Andrej Ule