Vrnitev

Večkrat me znanci nagovarjajo naj kaj napišem o Dachau. Saj nimam pisateljske žilice, jim odgovarjam. Pa sem se lotil tudi tega, čeprav lažje kaj povem, kot napišem.
 
Vsega, kar človek doživi, se na stara leta ne spomni prav natančno. Marsikaj pa ostane kot pribito.
 
Po tistem prelomnem dogodku, ko so v taborišče prišli Američani,smo bili še kar dolgo za žico. Grozno bi namreč bilo ,če bi si več tisoč glava množica taboriščnikov utrla pot v svobodo kar po svoje. Tudi politične razmere takoj po koncu vojne so bile dokaj zapletene. Življenje v »svobodi« je bilo povsem drugačno kot prej. Preskrba, zdravstvena oskrba, sproščenost,obveščenost in splošno počutje je bilo povsem drugačno. Mitingi so bili povsem nekaj drugega kot zbor na apel placu. Pozorno smo spremljali obračunavanje s prejšnjimi  oblastniki in njihovimi hlapci. Čakanje na povratek v domovino je bil mučen. Šele meseca junija se je premaknilo za nas«Jugoslovane«,večinoma Slovence. Prav takrat sem zbolel za plevritis, hudo bolezen, v prsih(glej zdravstveno enciklopedijo). Američani so dali vojaške kamione za repatriacijo. Takrat sem prvič videl temnopolte šoferje. Na prvi transport nisem prišel na vrsto,na drugi transport me niso vzeli z izgovorom«saj bo na poti umrl«. Za tretji transport pa sem organizatorje na kolenih prosil naj me vzamejo na pot domov.
 
Tako smo se na odprtih kamionih iz Dachauva pripeljali v Ljubljano. Mama mi je kasneje povedala, da so bili takrat, ko je ponoči kolona tovornjakov peljala skozi  Jesenice mimo naše hiše, prestrašeni, da je prišlo do ponovne okupacije, ker niso bili obveščeni o transportu taboriščnikov v domovino.
 
Tako sem se po vseh prestanih mukah vsaj živ vrnil domov.
 
A.K.