Kratka izpoved

Sem Uzar Boris, rojen 11.3.1926 v Sebenjah pri Tržiču, sin zavednega Slovenca Petra Uzarja, po katerem se imenuje dom starostnikov v Tržiču.
 
Leta 1941, ko so Nemci okupirali našo državo sem bil dijak meščanske šole v Tržiču. Ker je očetu grozila aretacija se je s somišljeniki umaknil v goro Dobrčo a so bili kmalu napadeni. Moj oče je našel zavetje v Zvirčah in okolici. Z bratom Viktorjem sva delala na cesti v Zvirčah in imela tajno vezo z očetom ter mu prinašala hrano. Bil sem izdan, aretiran in odpeljan v zapor Begunje. Po petih tednih sem bil izpuščen, ker sem bil še mladoleten. Doma sem bil kratek čas saj mi je takratni župan Primožič grozil s ponovno aretacijo. Pobegnil sem v Ljubljano v znano Cukrarno. Tam je bil že brat Stanko. Rdeči križ me je poslal na Dolenjsko v Velike Lašče k družini Petelin in nato še k družini Bavdek pri katerih sem opravljal težka kmečka dela.
 
Moj brat Stanko je bil takrat že v partizanih, zato sem maja 1942 tudi sam šel v partizane in sicer v Tomšičevo brigado. Istega leta sem bil ujet od »bele garde«. Italijani so me poslali v zapor v Velike Lašče po treh tednih v Ljubljano na sodišče od tam po v taborišče Gonars. Namesto imena sem dobil zaporniško številko 11510. Po kapitulaciji Italije sem se vrnil na Dolenjsko in odšel v partizane. Po nemški ofenzivi konec leta 1943 so me ujeli Nemci zopet sem pristal v zaporih najprej v Sušak nato v Trst in na zadnje v zapore v Zeleni jami  od tam pa s transportom v taborišče Dachau.
 
Najprej so nas »očistili« in razdelili po barakah. Bil sem v baraki številka 23 in dobil zaporniško številko 59703. Med vsemi me je spoznal prijatelj iz sosednje vasi Dobre Janko. Njihova družina je bila zaradi izdaje domačina vsa odpeljana v taborišča. Pomagal mi je s hrano za kar sem mu še danes hvaležen.
 
Življenje v taborišču je bilo mučno. Med drugim smo po par ur stali na »apelplatzu« v soncu, dežju ali snegu. Marsikdo, ker je bil že tako izčrpan tega ni zdržal ter se zgrudil. Takoj je bil odpeljan v krematorij.  Dogajale so se grozne stvari katerih ni mogoče pozabiti. Opravljati smo morali različna dela. Sam sem delal v obratu za izdelavo motorjev BMW. Delali smo motorje za letala, opravljal sem različna dela. Delali smo štirinajst dni ponoči in štirinajst dni podnevi. Bilo je naporno, a takrat smo razmišljali samo o tem, kako ostati živi.
 
Dočakal sem dan SVOBODE. Osvobodili so nas ameriški vojaki in bili  so zaprepadeni na kaj so  naleteli.
 
S transportom sem bil prepeljan v Kamnik končno SVOBODEN.
 
Uzar Boris
59703