Dachau kot tragična izkušnja, opozorilo in upanje

(Dahavski poročevalec, 36, december 2009)
 
Obračun s fašizmom in nacizmom v drugi svetovni vojni je torej na nek način tudi obračun Evrope s samo seboj, z lastno barbarsko dediščino. Taboriščniki v nacističnih taboriščih so ta obračun doživljali na svoji koži in svojih dušah še zlasti intenzivno. Nacizem je skušal na njih na začetku "eksperimentalno" dokazovati preobrazbo svobodnih ljudi v sužnje, ki naj bi celo oboževali svoje zasužnjevalce, nato ničnost in nevrednost nearijskih ras in končno za preobrazbo človeških teles v predmet surovih poskusov (povzetih po poskusih na živalih) in v "koristno" snov.  Vendar so se ne glede na vsakodnevno trpljenje, nečloveško poniževanje, mučno umiranje v vseh taboriščih razvile razne oblike odpora, vse tja do priprave množičnih pobegov ali osvojitev taborišča. Toda še bolj, kot ti poskusi organiziranega odpora, so morda pomembni številni primeri tihega odpora, ki so potekali ves čas, dan in noč in izjemna solidarnost med taboriščniki. Morda glavna naloga taboriščnih organizacij po Evropi in mednarodnih taboriščnih komitejev je prav ohranjanje spomina na to izkušnjo, ta boj in predajanje te izkušnje naslednjim generacijam. Vendar so te organizacije danes v nemajhnih težavah, od organizacijskih, kadrovskih do finančnih. Mednarodni komite nekdanjih internirancev Dachaua je zato izjemno pomemben garant ohranjanja spomina, boja in predajanja »dachauske« izkušnje na naslednje generacije.  
 
Kot predsednik Skupnosti internirancev Dachaua se tudi letos sem udeležil nekaj proslav, povezanih s nekdanjimi taborišči in sej Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri ZZB, ki povezuje tudi taboriščne komiteje v Sloveniji. Letos smo prvič obeležili tudi spominski Dan Holokavsta v februarju. Tudi uvedba tega praznika pomaga ohranjati živ spomin na trpljenje v taboriščih in tamkajšnje izkušnje odpora fašizmu in nacizmu. Izdali smo eno številko Dahavskega poročevalca, druga je v pripravi. S kolegom Anžetom Šinkovcem pa sva sodelovala na zasedanju generalne skupščine CID 2. maja 2009 v Münchnu. Ker sem tudi član izvršnega odbora CID, sem bil tudi na seji izvršnega odbora. 
 
Na zasedanju Mednarodnega komiteja je letos potekala predvsem razprava o finančnem stanju CID in obetih za prihodnost. Naslednji dan, 3. maja sva z Anžetom sodelovala na proslavi osvoboditve taborišče in položila venec v imenu naše Skupnosti. Letos je bilo večja udeležba kot lani in tudi organizacija je bila boljša, a še vedno se poznajo lanski konflikti med CID in vodstvom Muzeja, zaradi zamenjave dolgoletne vodje muzeja, g. Barbare Distlove. Prihodnje leto pričakujemo še večjo udeležbo zaradi 65 letnice osvoboditve taborišča.
 
Letos je CID posloval z rahlim presežkom, zato se je mnogim zdelo, da je izplaval iz dolgoletne krize. Predsednik Peter de Loos pa je ta pričakovanja hitro ohladil z napovedjo, da lahko naslednje leto in še potem zopet pričakujemo minus v poslovanju in to zato, ker bodo najbrž odpadli nekateri enkratni prispevki iz EU. Ponovno se je odprla razprava o tem, kako financirati obstoj spominskega kompleksa na taborišču. Sedaj je odpadla tudi možnost lastne prodaje spominskega gradiva, ker so bila odpravljena prodajna mesta v prostorih muzeja. Od letošnjega maja se namreč taboriščni material prodaja v novi knjigarnici, ki je zasebna last, ki prodaja po večini judovsko literaturo, njen lastnik pa le manjši del od prodaje spominskega gradiva daje spominskemu centru. Za naslednje leto se predvideva ponovno mednarodni simpozij pripadnikov druge in tretje generacije v Herrschingu »Prihodnost spomina«.  Naprošen sem bil, da sodelujem v posebni delovni skupini za pripravo programa simpozija.
 
Naj omenim še, da so se v CID so se vključile nekatere nove organizacije, npr. romska, za naslednje leto pa se najavlja tudi Hrvaška in Srbska delegacija. Tako bomo morda sčasoma lahko obnovili »jugoslovanski« komite. To je pomembno tudi zato, ker je za sedaj ena skupna soba v muzeju namenjena »jugoslovanskim« taboriščnikom. Zbrani material v njej pa nikakor ne ustreza, tako npr. o Slovencih v njem ni veliko prikazanega. Mislim, da se moramo zavzeti za prenovo zgodovinskega gradiva v muzeju, ki se tiče Slovenije.  
 
Ker je bilo na programu preveč tem, smo se dogovorili o izrednem srečanju skupščine v septembru. Do tedaj bi morale ožje delovne skupine izdelati natančne načrte za posamezne dejavnosti CID. Sam sem sodeloval v delovni skupini za pripravo naslednjega simpozija v Herrschingu, ki je pripravila delovni osnutek prihodnjega simpozija.
 
Konec septembra je bil tako drugi sestanek generalne skupščine CID, kjer pa sem iz Slovenije sodeloval le jaz, ker se je Anže pred tem poškodoval. Na zboru je bilo poudarjeno, da naj se okrepi sodelovanje druge in tretje generacije nekdanjih taboriščnikov, tudi muzej naj preseže čisto muzejsko dejavnost in skrbi za zbiranje vsakovrstnega historičnega in aktualnega gradiva, ki se tiče taborišča in taboriščnikov, npr. zbiranje premišljanj pripadnikov druge in tretje generacije o spominih in doživetjih svojih prednikov v taborišču in o tem, kaj jim danes pomenijo te izkušnje. Sklenili smo, da naj bo prihodnji simpozij »Prihodnost spomina« l. 2011, ker je prihodnje leto že »gosto« posejano z drugimi dogodki v zvezi s 65. Letnico osvoboditve taborišča. Simpozij bo delno financirala EU. Dobro bi bilo, če bi se tega simpozija udeležilo več predstavnikov iz Slovenije in ne le eden do dva, kot je bilo to do sedaj.
 
Predsednik CID in drugi smo se zavzeli za to, da naj še aktivni nekdanji taboriščniki obiskujejo šole in se pogovarjajo z mladimi o taborišču, o pomenu odpora zoper nacizem in zoper oživljanje podobnih idej danes. To je postala kar ena od delovnih nalog za vse taboriščne skupnosti in dobro bi bilo, če bi jo upoštevali tudi pri nas.
 
S tem so povezana tudi vsakoletna srečanja mladih v Dachau, ki so običajno v sredi oktobra, a se jih udeležujejo le mladi iz nekaterih držav. CID je sklenil, da bo nudil finančno pomoč nacionalnim taboriščnim organizacijam pri organiziranju obiskov šolarjev ali dijakov v Dachau. Dobro bi bilo, da naslednje leto tudi iz Slovenije pošljemo kako skupino ali razred mladih na to srečanje in zaprosimo CID za pomoč, če je ne bi dobili že od naših institucij. Pomemben sklep je bil tudi ta, da se pripravi material za snemanja dokumentarnega filma o Dachau. Nacionalne taboriščne organizacije pa so bile zaprošene, da prispevajo zanimivo gradivo, npr. še nepoznane fotografske posnetke, spominske zapise ipd.
 
Več delegatov je ponovno odprlo vprašanje oživljanja rasizma, antisemitizma, nacizma in podobnih ideologij, zlasti med mladimi v Nemčiji in v nekdanjih socialističnih državah. Poudarjeno je bilo, da desno-nacionalna gibanja niso usmerjena le proti Judom, temveč proti vsem manjšinam, ki po njihovem mnenju ogrožajo »čistost« naroda. Po mnenju CID so ta gibanja in organizacije zaradi svojega vpliva na mlade resna grožnjo demokratični Evropi. V tej razpravi sem sodeloval tudi sam in povedal, kako se skušajo zagovorniki medvojne kolaboracije z fašizmom in nacizmom v Sloveniji opravičevati s tem, da so se borili proti »rdečemu« totalitarizmu, ki da je bil še nevarnejši od fašizma in nacizma, in da so tudi oni bili žrtve druge svetovne vojne. Delegati iz vzhodnih držav so opozarjali na podobne, oz. še hujše primere zgodovinske revizije pri njih.
 
Nekateri, zlasti judovski delegati so opozarjali, da za porast desnonacionalnih gibanj teh državah ni kriv le dolgoletni sovjetski režima, ki je bil uveden pri njih po drugi svetovni vojni, temveč tudi lokalni antisemitizem, ki ima tam globoke korenine. V primerih desnonacionalnih in revizionističnih gibanj lahko govorimo o »polaščanju zgodovine« za posebne politične cilje. Po drugi strani pa se pojavljajo primeri privatiziranja zgodovinskega spomina, npr. poskusi gradenj spomenikov v nekdanjih zunanjih komandah Dachaua, ki jih postavljajo zasebniki, ki imajo dovolj denarja in dobijo podporo lokalnih skupnosti. Tudi tu gre za neke vrste polaščanje zgodovine za ozke namene nekaterih vplivnih posameznikov in skupin. Zato sem opozoril na potrebo po večji koordinaciji med različnimi mednarodnimi taboriščnimi komiteji po Evropi, ki bi po potrebi morali nastopiti skupaj in s svojo veliko simbolno avtoriteto opozoriti na nevarna protidemokratična gibanja v Evropi.
 
Predsednik CID je poudaril, da je zaradi velikih razlik v organiziranosti taboriščnih združenj, predvsem v njihovem finančnem položaju, sodelovanje med njimi zelo oteženo. Ker je CID dobro organiziran in ima nekaj več finančne podpore kot drugi taboriščni komiteji, se bo CID trudil, da bo postal neke vrste lokomotiva, ki bo potegnila vlak taboriščnih združenj za seboj.
 
V okviru razprave o boljšem komuniciranju med taboriščnimi organizacijami je bila ponovno poudarjena potreba po lastnem internetnem forumu, kjer bi potekala razprava o aktualni situaciji.  Razprava bi potekala v nemščini, francoščini ali angleščini.  Predsedstvo CID je poudarilo tudi potrebo po večji javni prepoznavnosti CID v internetu. Zato smo vse nacionalne taboriščne organizacije zaprošene, da oblikujemo svoje internetne strani v okviru centralne CID internetne strani. Zaprošeni smo, da predstavimo kratko zgodovino svoje organizacije, sedanje stanje in načrte za prihodnost. Te podatke lahko posredujemo v slovenščini, nemščini, francoščini ali angleščini. Tudi naša organizacija bo zbrala potrebne podatke. Tem podatkom moramo dati neko zaključeno podobo in poskrbeti za prevod. Tu seveda pričakujem pomoč drugih članov naše skupnosti.
 
Lahko le upam, da bo ta razvejana in široko zastavljena dejavnost Mednarodnega komiteja dala pozitivne rezultate, vendar nam grozi nevarnost, ki izhaja iz nas samih, staranje in ponekod zmanjševanje članstva taboriščnih organizacij nam grozi s postopnim »odmiranjem« organizacij in s tem tudi z prekinjanjem kontinuitete zgodovinskega spomina. To je nevarna perspektiva, ki morda bolj ogroža naše potomce kot nas same, kajti izguba zgodovinskega spomina na taboriščno izkušnjo pomeni zmanjšano »družbeno imunost« Evropskih družb pred virusi rasizma, etničnega in razrednega nasilja ter totalitarnimi ideologijami.
 
Andrej Ule