Taborišče Dachau

Bilo je prvo koncentracijsko taborišče, ustanovljeno 21.marca 1933 s strani nacistov. Eden glavnih pobudnikov je bil Heinrich Himmler, ki je bil takrat načelnik policije v Münchnu. Taborišče so takrat opisovali kot prvo koncentracijsko taborišče, v katerem so »prevzgajali« politične nasprotnike (antinaciste). Zgrajeno je bilo na območju zapuščene tovarne streliva, na severovzhodnem delu mesta Dachau, v južni Nemčiji.

V prvem letu so sem zaprli okrog 4.800 jetnikov. Na začetku so v glavnem zapirali nemške komuniste, socialne demokrate in druge, ki so kakorkoli nasprotovali nacizmu. Čez čas so bili kandidati za »prevzgojo« Jehove priče, Romi, homoseksualci, označeni kot asocialci in kriminalci. S časom je sem prihajalo vse več judov. Sprva so jih zaprli, ker bi naj pripadali kateri izmed prej naštetih skupin, ali so jih zaradi manjšega prekrška obsodili na dosmrtno ječo, oziroma da so svojo kazen do smrti prestali v taborišču.
 
V začetku leta 1937 so SS enote zadolžile ujetnike, da prenovijo stavbo taborišča Dachau na območju sedanjega taborišča. Jetniki so bili prisiljeni v to delo. Morali so zrušiti nekdanjo tovarno streliva, bili so pod velikim psihičnim pritiskom, pogoji za delo so bili izredno slabi. Stavba je bila zgrajena v sredini avgusta 1938, taborišče je bilo bistveno spremenjeno. Delovalo je do leta 1945. Tako je Dachau postal prvo učinkovito taborišče v takratnem tretjem reichu.

Število judovskih jetnikov je vedno bolj naraščalo, najbolj je naraslo 10.-11. novembra 1938, ko je Hitler izvedel Kristalno noč in zaprl 10.000 judov. Večina je bilo moških, ki so jih kasneje izselili iz Nemčije. Taborišče je bilo del vojne center za vaje za SS enote, kjer so na neki način razvijali uničevalske in prevzgojitvene tehnike. To taborišče je bilo na neki način vzgled in vzor vsem ostalim, ki so jih odprli kasneje.
 
Taborišče je bilo razdeljeno v dve območji: ožje taborišče in območje krematorija. Taboriščna cona je zajemala 32 barak. V teh so bili jetniki z različnim statusom; v taborišču so bili zaprti skoraj izključno moški. Del barak je bil urejen kot hiralnica. Del prostorov je bil rezerviran za medicinske poskuse na ljudeh. Glavna pisarna je bila odklenjena in dostopna le posebej določenim osebam. Na ograjenem zemljišču je morala biti posebna kuhinja, pralnica in drugi funkcionalni prostori.
 
Leta 1942 so krematorijsko območje postavili zraven glavnega taborišča. Vključeval je star in nov krematorij, torej so eno stavbo dogadili. Število žrtev v drugem krematoriju ni nikoli popolnoma natančno raziskano. Taboriščniki, ki so zboleli ali bili prešibki za delo v taborišču so bili poslani na »evtanazijo« v center blizu Linza v Avstriji, kjer jih je bilo ubitih nekaj tisoč. Kaznovali so jih tudi z obešanjem.
 
Tako v Dachavu kot tudi v ostalih nacističnih taboriščih so na jetnikih izvajali medicinske poskuse, kot so: preiskus zdravila proti tuberkulozi, drugi antibiotiki, analgetiki, … Jetnike so pustili krvaveti, da so z njihovo krvjo lahko s transfuzijo pomagali, komur so pač želeli. Na tak brutalen način je umrlo kar nekaj jetnikov.
 
Poleti 1944 je bilo v sklopu Dachauskega taborišča zgrajenih že 300 manjših taborišč, ki jih je zgradilo 30.000 jetnikov, ki so delali res trdo, dan in noč. Mnogo jih je od težkega in napornega dela umrlo. Bolj kot se je bližal konec vojne, bolj so nacisti forsirali Nemce, ki so bili proti nacizmu in jih pošiljali v taborišča. Sprva v lokalna, kasneje so jih na veliko premeščali v Dachau. Pot je bila dolga, hrane in vode skorajda ni bilo, torej so jetniki prišli izmučeni in na smrt izstradani, če že niso po poti umrli.
 
26.4.1945 so Američani prešteli okrog 70,000 zapisanih žrtev in zapornikov v Dachavu in sestrskih taboriščih. Največ je bilo političnih nasprotnikov, na drugem mestu so bili judje. Tri dni kasneje so Američani osvobodili Dachau.
 
Število žrtev med leti 1933 in 1945 se giblje nekje okrog 188,000, med leti 1940 in 1945 nekje 28,000. Evidentirane so žrtve, ki so umrle po prihodu v taborišče; številen so pobili še preden so jih popisali.
 
Čisto natančno število žrtev nikoli ne bo popolnoma jasno.

 

Vir: Wikipedia